Vse prej kot običajna ljubezenska zgodba

A tako kot je nenavaden že naslov te knjige, je tudi njena ljubezenska zgodba vse prej kot običajna. Časi in okoliščine, v katerih se odvije, niso niti malo srečni, poleg tega so protagonisti po večini precej diskretni, ko gre za »šeranje« bistvenih zadev in občutkov. Nikoli zares ne izvemo, zakaj je moral Josef v zapor (»Vsi, ki so v preiskavi, bojo tudi obsojeni, tako je s tem.«), in tudi marsičesa drugega ne. Pismo iz naslova dejansko obstaja, a tudi tega lahko razvozla le malokdo, tako da tudi njegova vsebina prispe na pravi naslov prepozno. 

Roman Ljubezensko pismo v klinopisu, za katerega je Zmeškal leta 2011 prejel nagrado Evropske unije za književnost, je mnogoplasten in zanimivo, nelinearno strukturiran, nekateri so ga v formalnem smislu celo primerjali s filmom Šund. Zgodba, ki je dejansko nekakšna dinamična, niti malo razvlečena saga o življenju neke družine v času socializma, se premika sem in tja, naprej in nazaj, vsake toliko časa bralca preseneti kakšno poglavje, ki vsaj na videz nima zveze z ničimer, a na koncu se vendarle izkaže, da je Zmeškal vse dobro premislil in v slogu virtuoznega pripovedovalca polovil vse pripovedne niti in digresije. 

Človek misli, bog se smeje je judovski pregovor, s katerim Zmeškalov sonarodnjak Milan Kundera ponazarja modrost romana. Zaman so vse misli, resnica nam stalno uhaja. Na srečo se lahko ob branju dobrega romana tudi mi kdaj posmehnemo, vsaj to. 

Zaključni prizor, v katerem Kvetina mama nagovori mlada zaljubljenca, bodoča protagonista te knjige, bi kakšen manj umen pisatelj morda postavil na začetek, a se zdi v svoji naivni optimističnosti že skoraj ganljiv, vsekakor pa je dosti bolj primeren za konec: »To, da se je vojna v naši deželi končala in da sta se v njej srečali ameriška in ruska vojska in je bil fašizem poražen, pomeni, da se bojo vse težave rešile v zelo kratkem času. In da vaju čaka samo res lepo življenje. Ljudstvo iz vsega tega, kar je prestalo, na koncu vedno potegne nauk. To je zdaj že jasno! Dve vojni v dvajsetih letih, saj to res ni mogoče. To se ne more ponoviti. Otroka, čaka vaju srečno življenje.«